Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) je na razpravi 11. marca 2014 kot senat v sestavi:
Mark Villiger, predsednik,
Angelika Nußberger,
Boštjan M. Zupančič,
Ann Power-Forde,
Vincent A. De Gaetano,
Helena Jäderblom,
Aleš Pejchal, sodniki,
in Claudia Westerdiek, sodna tajnica oddelka,
ob upoštevanju navedene pritožbe, vložene 16. oktobra 2007,

ob upoštevanju stališč tožene vlade in stališč, ki so jih v odgovor predložile pritožnice,

po posvetovanju sklenilo:

DEJSTVA

1. Pritožnice Marta Jelševar, Ana Ložar, Marija Piškur in Štefka Mežnar so bile rojene leta 1930, 1927, 1915 in 1922 in živijo v Sloveniji. Pritožnice so pred Sodiščem zastopali M. Bergant, P. Volgemut, Z. Hajtnik in P. Brišnik, odvetniki iz Mengša.
2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala A. Vran, državna pravobranilka.

A. Okoliščine zadeve

3. V nadaljevanju so povzete okoliščine zadeve, ki sta jih predložili stranki.
4. Leta 1998 je B. M. Z. v samozaložbi izdala roman z naslovom ‘Ko se tam gori olistajo breze’ in podnaslovom ‘Iz zlatih depovških pripovedk’, v katerem opisuje življenjsko zgodbo ženske s slovenskega podeželja, ki se je na začetku 20. stoletja izselila v Združene države Amerike, se poročila s Slovencem Brinovcem in se pozneje vrnila domov, da bi prevzela družinsko kmetijo, prodajo sadja in zelenjave in imela družino. Glavni lik Rozina je upodobljena kot živahna, podjetna in iznajdljiva ženska. Vendar pa knjiga opisuje tudi, da je uporabljala spolnost za dosego svojih želja pri možu, da je varila in prodajala nezakoniti alkohol v času prohibicije v Združenih državah Amerike in da je bolj cenila denar kakor svoje otroke. Rozina je predana katoličanka, ki se pogosto pogovarja z Devico Marijo, in knjiga se zaključi z upodobitvijo njene smrti v obliki nadrealistične alegorije njenega vnebovzetja ob pomoči Device Marije.
5. Knjiga se osredotoča na Rozino, vendar upodablja tudi nekatere druge like, med katerimi je tudi Minka, ena od Rozininih hčera, ki je med drugo svetovno vojno zaprta zaradi kraje.
6. Pritožnice je o knjigi seznanila ena od njihovih sester, ki je B. M. Z pripovedovala veliko podrobnosti iz življenja svojih staršev, in njihovi znanci, ki so prepoznali zgodbo in v knjigi upodobljene like kot zgodbo družine pritožnic. Kraj dogajanja je območje, kjer je družina pritožnic dejansko živela, ime Brinovc pa je ime, pod katerim je bila ta družina poznana v svoji lokalni skupnosti, čeprav to ni dejanski priimek družine. Pritožnice so prepoznale tudi številne druge podobnosti med zgodbo v knjigi in svojo družinsko zgodbo. Na primer, starši pritožnic so se poročili v Združenih državah Amerike in se pozneje vrnili, da bi prevzeli očetovo družinsko kmetijo, trgovali so s sadjem in zelenjavo ter prodajali svoje blago od vrat do vrat ter na vaških sejmih, mati pritožnic pa se je po smrti njihovega očeta vrnila v Združene države Amerike. V knjigi so tudi druge podrobnosti, npr. kako je mati pritožnic med vojno prosila gestapo za življenje svoje hčere, ki jo je družina imenovala Minka, potem pa še za življenje drugega mladega političnega zapornika.
7. Pritožnice so vložile civilno tožbo proti B. M. Z. zaradi kršitve osebnostnih pravic, zahtevale pa so tudi nepremoženjsko odškodnino zaradi prizadetosti, ki so jo utrpele zaradi objave, in tudi javno opravičilo. Trdile so, da je B. M. Z. negativno in obrekljivo opisala njihovo mater, kar je bilo zanje v njihovi lokalni skupnosti ponižujoče. Poleg tega je tretja pritožnica trdila, da je niso zaprli zaradi kaznivega dejanja, ampak zato, ker je bila poročena s partizanom.
8. 25. januarja 2001 je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo njihove zahtevke. Pritožnice so se pritožile proti sodbi na Višje sodišče v Ljubljani, ki je 13. marca 2002 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.
9. V sklopu novega postopka je Okrožno sodišče v Ljubljani 18. decembra 2003 zaslišalo prvo pritožnico, ki je navedla podobnosti in razlike med življenjem svoje družine in dogodki ter liki, opisanimi v knjigi. Po navedbah prve pritožnice sta se njena mati in oče v resnici spoznala v Chicagu, in ne v New Yorku, njuna ameriška obrt pa je bilo izdelovanje slamnatih pokrival, in ne varjenje nezakonitega alkohola, družina pa nikakor ni bila tako premožna kakor tista, opisana v knjigi. Poleg tega je bila prva pritožnica prepričana, da je bilo spolno življenje njenih staršev drugačno od opisanega v knjigi.
10. Prva pritožnica je trdila, da je bila zgodba njenih staršev dobro znana v lokalni skupnosti in da je njihov opis v knjigi zanje ponižujoč. Na vprašanje, ali so njihovi sosedje in znanci, ki so poznali družinsko zgodbo, vedeli tudi, da so vsi ti dogodki, za katere trdi, da se niso zgodili, neresnični, je prva pritožnica odgovorila, da se tega v resnici dobro zavedajo, zato so pritožnice spraševali, kaj se dogaja in od kod izvirajo te zgodbe. Druga in četrta pritožnica sta podali podobne izjave.
11. Na drugi obravnavi 22. decembra 2003 je bila zaslišana tožena B. M. Z. Sodišče je opozorila na pomembnost svoje svobode do umetniškega izražanja. Nadalje je navedla, da je dobila navdih za svojo knjigo iz številnih različnih zgodb, vključno z zgodbami o svoji lastni družini, vendar ni nameravala napisati biografije ali upodobiti določene osebe. B. M. Z. je tudi pojasnila, da nekateri dogodki, opisani v knjigi, na primer varjenje alkohola med prohibicijo, temeljijo na zgodovini njene lastne družine, in da je zbirala zgodbe slovenskih izseljencev kot pripravo za knjigo. Dodala je, da ni bil njen namen, da bi s knjigo kogarkoli prizadela.
12. Sodišče je zaslišalo tudi številne druge priče, ki so prepoznale zgodbo v knjigi kot zgodbo družine pritožnic. Na splošno so bile priče najbolj ogorčene nad opisi spolnega življenja glavnega lika in varjenjem nezakonitega alkohola. Ena od prič je izjavila, da je imela po branju knjige vtis, da so se dogodki, opisani v knjigi, zares zgodili, ampak da se zdaj sprašuje, kaj je bilo res in kaj ne. Tri druge priče pa so bile prepričane, da sporni deli zgodbe niso resnični, saj so poznale mater pritožnic kot pošteno in častno žensko.
13. 22. decembra 2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo sodbo. Prvi, drugi in četrti pritožnici je prisodilo nepremoženjsko odškodnino v višini 100.000 slovenskih tolarjev (SIT, približno 400 evrov (EUR)), tretji pritožnici pa 500.000 SIT (približno 2.000 EUR). Okrožno sodišče je prav tako odredilo B. M. Z., da se javno opraviči pritožnicam za neresnične izjave in blatenje spomina njihovih staršev in da umakne knjigo iz tiskanja in prodaje, pri tem pa ji je zagrozilo s kaznijo 50.000 SIT (približno 200 EUR) za vsak dan nadaljnje prodaje. V preostalem delu je zahtevke pritožnic zavrnilo.
14. V svoji obrazložitvi je okrožno sodišče priznalo, da izmišljenih likov praviloma ni mogoče presojati na podlagi realnosti in da obstaja nevarnost samocenzure, če bi bili avtorji literarnih del odgovorni za vsako morebitno žalitev. Vendar pa je sodišče opozorilo, da je svoboda umetniškega izražanja kakor vsaka druga pravica omejena s pravicami drugih, v konkretnem primeru z osebnostnimi pravicami pritožnic. Okrožno sodišče je poudarilo številne podobnosti med dogodki, upodobljenimi v zgodbi, in dejanskim življenjem družinskih članov pritožnic, pa tudi izjave prič, ki so v liku Rozine prepoznale mater pritožnic, in ugotovilo, da zgodba v knjigi ni poustvarjena v izmišljenem, domišljijskem okolju do te mere, da bi pritožnice in druge osebe iz njihove lokalne skupnosti ne mogle prepoznati družine pritožnic, še posebej njihove matere.
15. Poleg tega je okrožno sodišče ugotovilo, da se nekatere lastnosti in dejanja literarnih likov – varjenje alkohola v času prohibicije s strani staršev, Rozinino posmehovanje Sveti Devici, njeno hvalisanje pred mornarji, spori s prodajalci na trgu, uporaba spolnosti za dosego svojih želja pri možu, Minkina zaporna kazen za tatvino in tako naprej, štejejo za splošno nesprejemljive v lokalni skupnosti pritožnic, in to še toliko bolj zato, ker se pripisujejo krščanski materi sedmih otrok, ki živi na podeželju v začetku dvajsetega stoletja. Sodišče je menilo, da je žaljivi prikaz matere pritožnic in posredno tudi njihovega očeta onečastil njun spomin in posegel v čustveno počutje pritožnic do take mere, da je prizadel njihovo duševno celovitost.
16. B. M. Z. se je pritožila proti tej sodbi na Višje sodišče v Ljubljani.
17. 23. februarja 2005 je Višje sodišče v Ljubljani izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo pritožbi glede stroškov postopka, preostali del pritožb pa zavrnilo.
18. B. M. Z. je vložila ustavno pritožbo proti tej sodbi pred Ustavnim sodiščem.
19. 12. aprila 2007 je Ustavno sodišče sprejelo njeno ustavno pritožbo v obravnavo, odločalo o temelju zahtevka in zavrnilo zahtevke pritožnic. Sodišče je poudarilo, da ni njegova naloga preučiti konkretna vprašanja, in sprejelo ugotovitve nižjih sodišč, da sta mati pritožnic in tretja pritožnica jasno prepoznavni iz knjige. Nato je tehtalo poseganje v osebnostne pravice pritožnic proti pravici B. M. Z. do umetniške svobode, pri čemer je uporabilo dve glavni merili: stopnjo žaljivosti pisanja in občutke prizadetosti pritožnic Ustavno sodišče se je najprej osredotočilo na vprašanje, ali bi dejanja in zgodbe literarnih likov lahko pomenila obrekovanje, in sprejelo stališče, da glede na zasnovo spornega literarnega dela povprečni bralec, kar je pojem, ki zajema širok nabor bralcev iz različnih okolij, ne bi dojemal vsebine knjige kot resnične. Tak bralec si tudi ne bi v knjigi opisanih dejanj in dogodkov razlagal dobesedno. Poleg tega je sodišče ocenilo, da ni dovolj argumentov, ki bi podpirali sklep nižjih sodišč, da je treba lastnosti in ravnanja likov v knjigi šteti za nesprejemljiva in sramotna, čeprav jih pritožnice tako dojemajo. Sodišče je menilo, da je ob objektivni