SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

NILSA WAHLA,

predstavljeni 23. oktobra 2014 ( 1 )

Zadeva C‑388/13

UPC Magyarország kft

proti

Nemzeti Fogyasztóvédelmi Hatóság

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Kúria (Madžarska))

„Nepoštena poslovna praksa — Nepravilna informacija, ki jo je podjetje za telekomunikacije posredovalo naročniku in ki je slednjemu povzročila dodatne stroške — Pojem ‚poslovna praksa‘ — Vloga pogodbenega prava“

Kaj za namene Direktive 2005/29/ES pomeni „nepoštena poslovna praksa“ (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)? ( 2 ) Ali natančneje, ali se posredovanje nepravilne informacije samo enemu potrošniku lahko šteje kot „poslovna praksa“ za te namene? Predložitveno sodišče v bistvu zastavlja to vprašanje. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj je treba na to vprašanje podati negativen odgovor.

I – Pravni okvir

V uvodni izjavi 6 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je navedeno načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom direktiva varuje potrošnike pred učinki nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv.

V uvodni izjavi 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je navedeno:

„Ta direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki […]“.

V uvodni izjavi 9 te direktive je navedeno:

„Ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse. Prav tako ne posega v pravila [EU] in nacionalna pravila o pogodbenem pravu […]“

Člen 1 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.“

Člen 2 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„V tej direktivi:

[…]

(d)

‚poslovne prakse podjetji v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju: tudi ‚poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlago ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom […]“

Člen 3 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa:

„1. Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2. Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

[…]“

Člen 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah z naslovom „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“ določa:

„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2. Poslovna praksa je nepoštena, če:

(a)

nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti,

(b)

v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.

[…]

4. Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

(a)

zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,

ali

(b)

agresivne, kakor je določeno v členih 8 in 9.

5. Priloga I vsebuje seznam teh poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“

II – Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje

Aprila 2010 je L. I. S od UPC Magyarország (v nadaljevanju: UPC), ponudnika storitev kabelske televizije, želel pridobiti pojasnila glede tega, na katero obdobje natančno se nanaša račun, izdan leta 2010, ker to iz računa ni bilo jasno razvidno.

10.

L. I. S. je bil nato obveščen, da se je zadnji letni račun nanašal na obdobje med 11. januarjem 2010 in 10. februarjem 2011. Da bi si zagotovil, da se bo njegova pogodba končala z zadnjim dnem že plačane storitve, je L. I. S. to pogodbo odpovedal z učinkom na dan 10. februarja 2011. Vendar pa mu je bila storitev ukinjena šele štiri dni kasneje, torej 14. februarja 2011. 12. marca 2011 je prejel poziv za plačilo v višini 5243 HUF (približno 18 EUR) za te štiri dni, torej od 10. do 14. februarja 2014.

11.

L. I. S. je vložil pritožbo na Budapest Főváros Kormányhivatala Fogyasztóvédelmi Felügyelősége (inšpektorat za varstvo potrošnikov pri vladni službi v Budimpešti, v nadaljevanju: prvostopenjski organ) in zatrjeval, da je prejel nepravilno informacijo. Zato si ni mogel zagotoviti, da bi prekinitev pogodbe uskladil z dejanskim koncem obračunskega obdobja in bi lahko koristil storitve pri novem podjetju od dne, ko se je končala pogodba. Tako je moral za zadevno prehodno obdobje plačati obema podjetjema.

12.

Z odločbo z dne 11. julija 2011 je prvostopenjski organ UPC naložil plačilo globe v višini 25.000,00 HUF (približno 85 EUR). Z odločbo z dne 10. oktobra 2011 je Nemzeti Fogyasztóvédelmi Hatóság (nacionalni urad za varstvo potrošnikov), ki je drugostopenjski organ, odločil, da je zahtevek utemeljen in je potrdil odločbo prvostopenjskega organa.

13.

Po sodnem postopku, ki ga je začel UPC, je Fővárosi Törvényszék (sodišče v Budimpešti) spremenilo odločbo nacionalnega urada za varstvo potrošnikov in zavrnilo zahtevek L. I. S. V tej sodbi je bilo zlasti ugotovljeno, da ravnanje UPC ni ponavljajoče se ravnanje. Samo ene poslovne napake, ki zadeva le eno stranko, ni mogoče šteti za prakso.

14.

Ker je Kúria, ki je odločalo o pritožbi, dvomilo o razlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je treba člen 5 [Direktive o nepoštenih poslovnih praksah] razlagati tako, da v primeru zavajajočih poslovnih praks iz člena 5(4) te direktive ni potreben ločen preizkus meril iz člena 5(2)(a)?

Ali se posredovanje neresničnih podatkov samo enemu potrošniku lahko šteje za poslovno prakso v smislu navedene direktive?“

15.

Pisna stališča so predložili UPC, madžarska vlada in Komisija, ki so poleg tega na obravnavi 11. septembra 2014 podali tudi ustne navedbe.

III – Analiza

1. Uvodne ugotovitve

16.

Ta postopek je tesno povezan s sodbo Sodišča v zadevi CHS Tour Services. ( 3 ) Ta sodba ponuja odgovor na prvo od dveh vprašanj, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče v tej zadevi. Natančneje, Sodišče je odločilo, da je treba Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah razlagati tako, da če poslovne prakse izpolnjujejo vsa merila, ki so določena v členu 6(1) te direktive, in jih je tako zakonito mogoče opredeliti kot za potrošnika zavajajoče prakse, za opredelitev teh praks kot nepoštenih in posledično prepov