EUR-Lex - 62009CC0065 - SL
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JANA MAZÁKA,
predstavljeni 18. maja 20101(1)
Zadeva C-65/09
Gebr. Weber GmbH
proti
Jürgenu Wittmerju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Varstvo potrošnikov – Prodaja potrošniškega blaga – Člen 3(2) in (3) Direktive 1999/44/ES –Potrošniško blago, ki ni skladno s pogodbo in ga je vgradil potrošnik – Pravica do zamenjave blaga, neskladnega s pogodbo – Obseg – Ni odgovornosti prodajalca za stroške, ki so nastali z odstranitvijo blaga z napako – Nesprejemljivo visoki stroški prodajalca“
I – Uvod
1. Bundesgerichtshof (zvezno sodišče, Nemčija) je z odločbo z dne 14. januarja 2009, ki jo je Sodišče prejelo 16. februarja 2009, predložilo Sodišču v predhodno odločanje na podlagi člena 234 ES vprašanji glede razlage člena 3 Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (v nadaljevanju: Direktiva).(2)
2. Predlog je bil podan v okviru postopka med družbo Gebr. Weber GmbH (v nadaljevanju: Weber), družbo, ki se ukvarja s trgovino z gradbenim materialom, in eno od njenih strank, Jürgenom Wittmerjem, ki mu je ta družba dobavila talne ploščice z napako.
3. Nacionalno sodišče želi s predloženimi vprašanji v bistvu izvedeti, ali bi prodajalec blaga z napako v skladu z Direktivo lahko zavrnil obliko sredstva, ki jo je zahteval potrošnik, kot je zamenjava blaga z napako, če bi tako sredstvo prodajalcu povzročilo nesorazmerno visoke stroške, kot v obravnavani zadevi, in če ne, ali mora prodajalec nositi stroške odstranitve blaga z napako iz stvari, v katero jo je potrošnik vgradil.
4. Vprašanji, postavljeni v obravnavani zadevi, sta zelo podobni vprašanjem iz zadeve C‑87/09,(3) v kateri bom prav tako danes predstavil sklepne predloge.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
5. Direktiva je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES. V njeni uvodni izjavi 1 je navedeno, da mora Evropska skupnost v skladu s členom 153(1) in (3) ES z ukrepi, ki jih sprejme po členu 95 ES, prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov.
6. Uvodna izjava 10 Direktive določa, da „morajo imeti potrošniki v primeru neskladnosti blaga s pogodbo pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, pri čemer lahko izbirajo med popravilom ali zamenjavo blaga, v nasprotnem primeru pa morajo imeti pravico do znižanja kupnine ali odstopa od pogodb“.
7. V uvodni izjavi 11 Direktive je navedeno:
„Ker lahko potrošnik od prodajalca najprej zahteva popravilo ali zamenjavo blaga, razen če bi bila ta sredstva nemogoča ali nesorazmerna; ker je treba objektivno določiti, ali je sredstvo nesorazmerno; ker je sredstvo nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom povzroči nesorazmerne stroške; ker je pri določitvi nesorazmernosti stroškov odločilno, ali so stroški znatno višji kakor pri drugem sredstvu.“
8. Člen 3 Direktive z naslovom „Pravice potrošnika“ določa:
„1. Prodajalec je odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga.
2. V primeru neskladnosti ima potrošnik pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, in sicer popravilo ali zamenjavo v skladu z odstavkom 3, ali zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe glede tega blaga v skladu z odstavkoma 5 in 6.
3. Potrošnik lahko od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno.
Sredstvo šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, […]
Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.
4. Pojem ‚neodplačno‘ v odstavkih 2 in 3 zajema vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala.
5. Potrošnik lahko zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe:
– če potrošnik ni upravičen niti do popravila niti do zamenjave, ali
– če prodajalec ni uporabil sredstva v razumnem roku, ali
– če prodajalec ni uporabil sredstva brez znatnih neprijetnosti za potrošnika.
[…]“
9. Člen 8 Direktive z naslovom „Nacionalno pravo in minimalno varstvo“ določa:
„1. Pravice, ki izhajajo iz te direktive, se izvršujejo brez poseganja v druge pravice, ki jih lahko potrošnik uveljavlja po nacionalnih predpisih o pogodbeni ali nepogodbeni odgovornosti.
2. Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov.“
B – Nacionalno pravo
10. Če ima blago napako, daje člen 437 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) kupcu te pravice:
„Če ima blago napako, lahko kupec pod pogoji iz naslednjih določb in kolikor ni drugače določeno:
1. zahteva nadomestno izpolnitev na podlagi člena 439;
2. odpove pogodbo […] ali zniža kupnino na podlagi člena 441;
3. zahteva odškodnino […] ali povračilo nepotrebnih stroškov […]“
11. Člen 439 BGB z naslovom „Nadomestna izpolnitev“, s katerim je bil v nemško pravo prenesen člen 3 Direktive, določa:
„1. Kupec lahko kot nadomestno izpolnitev po svoji izbiri zahteva odpravo napake ali dobavo blaga brez napake.
2. Prodajalec nosi stroške, potrebne za nadomestno izpolnitev, zlasti stroške prevoza, potne stroške ter stroške dela in materiala.
3. Ne glede na člen 275(2) in (3) lahko prodajalec zavrne način nadomestne izpolnitve, ki ga je izbral kupec, če bi bil ta mogoč le tako, da bi zaradi njega nastali nesorazmerni stroški. Pri tem se upoštevajo zlasti vrednost, ki bi jo imelo blago, če bi bilo brez napake, pomen napake in vprašanje, ali bi se drug način nadomestne izpolnitve lahko opravil, ne da bi bil pri tem kupec v občutno slabšem položaju. Pravica kupca je v tem primeru omejena na druge načine nadomestne izpolnitve; kar pa ne vpliva na pravico prodajalca, da pod pogoji iz prvega stavka zavrne tudi te nadomestne izpolnitve.
4. Če prodajalec zaradi nadomestne izpolnitve dobavi stvar brez napake, lahko od kupca zahteva vrnitev stvari z napako v skladu s členi od 346 do 348.“
III – Dejansko stanje, postopek in predloženi vprašanji
12. J. Wittmer je januarja 2005 pri družbi Weber kupil 45,36 m2 poliranih talnih ploščic, izdelanih v Italiji, po ceni 1382,27 EUR, od katerih jih je 33 m2 položil v svoji hiši.
13. Pozneje so se na površini ploščic pojavile lise, vidne s prostim očesom. V neodvisnem dokaznem postopku, ki ga je sprožil J. Wittmer, je izvedenec sklenil, da so bile sporne lise fine sledi mikrobrušenja, ki jih ni bilo mogoče odstraniti, zato je bilo edino mogoče popravilo zamenjava ploščic v celoti. Izvedenec je stroške navedenega popravila ocenil na 5830,57 EUR.
14. Potem ko J. Wittmer z zahtevo po izpolnitvi obveznosti, v kateri je bil določen rok, ni uspel, je pri Landgericht Kassel (deželno sodišče v Kasslu) zoper družbo Weber vložil tožbo za dobavo ploščic brez napak in plačilo 5830,57 EUR z obrestmi. Ker mu je sodišče odobrilo le znižanje kupnine, je družbi Weber naložilo plačilo 273,10 EUR z obrestmi in v preostalem delu njegovo tožbo zavrnilo.
15. Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankurtu na Majni) je na podlagi pritožbe J. Wittmerja delno spremenilo sodbo deželnega sodišča in družbi Weber s sodbo z dne 14. februarja 2008 naložilo dobavo 45,36 m2 ploščic brez napak in plačilo 2122,37 EUR z obrestmi, kolikor je znašal strošek odstranitve ploščic z napako.
16. Bundesgerichtshof mora v postopku v glavni stvari odločati o pritožbi zoper navedeno sodbo, s katero družba Weber izpodbija naložitev plačila 2122,37 EUR z obrestmi. Po navedbah sodišča je odločitev o pritožbi odvisna od tega, ali je Oberlandesgericht pravilno domnevalo, da J. Wittmer od družbe Weber lahko zahteva povračilo stroškov odstranitve ploščic.
17. Predložitveno sodišče v bistvu opozarja, da v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo Oberlandesgericht, J. Wittmer na podlagi nemškega prava nima pravice, da od družbe Weber zahteva povračilo stroškov odstranitve ploščic z napako. Ta naj bi na podlagi člena 439(3) BGB lahko z vso pravico zavrnila nadomestno izpolnitev v obliki dobave ploščic brez napake in zato tudi odstranitev ploščic z napako.
18. Pojasnjuje, da bi prodajalec v skladu z navedeno določbo lahko zavrnil način nadomestne izpolnitve, ki ga je izbral kupec, če bi bil ta mogoč le tako, da bi zaradi njega nastali nesorazmerni stroški. To naj ne bi veljalo le, če bi način nadomestne izpolnitve, ki ga je izbral kupec, povzročil nesorazmerne stroške v primerjavi z drugim načinom nadomestne izpolnitve (v nadaljevanju: relativna nesorazmernost), ampak tudi če bi izbrana nadomestna izpolnitev – ali edini mogoči način nadomestne izpolnitve – povzročila nesorazmerne stroške (v nadaljevanju: absolutna nesorazmernost).
19. Ker naj bi bilo po navedbah predložitvenega sodišča v obravnavani zadevi ugotovljeno, da en način nadomestne izpolnitve, in sicer popravilo blaga z napako, ni mogoč, bi lahko pravica do zavrnitve preostalih načinov izpolnitve nastala le pri absolutni nesorazmernosti, ki bi se morala v obravnavani zadevi predvideti. Poleg dejanskih stroškov dobave ploščic brez napak v znesku približno 1200 EUR, vključno s prevozom, bi proizvajalcu nastali stroški odstranitve ploščic z napako v višini približno 2100 EUR, kar bi skupne stroške dvignilo na 3300 EUR, kar je bistveno več kot 150 odstotkov vrednosti ploščic brez napak.
20. Pravica prodajalca, da zavrne nadomestno izpolnitev, ne le na podlagi nesorazmernosti stroškov izbranega načina nadomestne izpolnitve v primerjavi z drugimi načini nadomestne izpolnitve (relativna nesorazmernost), ampak tudi če ti stroški niso sorazmerni (absolutno pomanjkanje sorazmernosti), ki jo določa nemška zakonodaja v členu 439(3) BGB, bi lahko bila v nasprotju s členom 3(3) Direktive, ki naj bi glede na svoje besedilo določal le relativno nesorazmernost.
21. Končno se po mnenju predložitvenega sodišča postavi vprašanje, ali se na podlagi člena 3 Direktive, če naj prodajalcu v skladu z Direktivo ne bi bilo dovoljeno, da zaradi absolutne nesorazmernosti zavrne način nadomestne izpolnitve, od prodajalca lahko zahteva, naj v okviru zamenjave odstrani blago z napako iz druge stvari, v katero je bilo vgrajeno zaradi njegovega namena, in torej povrne s tem povezane stroške. Veljavna nemška zakonodaja naj prodajalcu načeloma ne bi nalagala take obveznosti.
22. Bundesgerichtshof je glede na opisano dejansko stanje prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba določbe člena 3(3), prvi in drugi pododstavek, Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonski določbi, v skladu s katero lahko prodajalec ob neskladnosti dobavljenega potrošniškega blaga s pogodbo zavrne vrsto sredstva, ki ga zahteva potrošnik, če bi mu sredstvo povzročilo stroške, ki v primerjavi z vrednostjo, ki bi jo imelo potrošniško blago, neskladno s pogodbo, in s pomenom neskladnosti s pogodbo ne bi bili sprejemljivi (absolutno nesorazmerni)?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba določbe člena 3(2) in (3), tretji pododstavek, zgoraj navedene direktive razlagati tako, da mora prodajalec ob vzpostavitvi skladnosti potrošniškega blaga s pogodbo z zamenjavo blaga nositi stroške odstranitve potrošniškega blaga, neskladnega s pogodbo, iz stvari, v katero ga je potrošnik vgradil v skladu z njegovo vrsto in namenom?“
IV – Pravna presoja
A – Uvodne ugotovitve
23. Pravni problem, ki naj bi ga Sodišče obravnavalo v tej zadevi, je klasično vprašanje pogodbenega prava oziroma, natančneje, prava prodaje blaga, že odkar so rimski pravniki, kot na primer Julijan in Ulpijan, razpravljali o pravnih posledicah prodaje živine „z napako“ na antičnih trgih, in sicer vprašanje obsega odgovornosti prodajalca za dobavo blaga z napako ali – z vidika varovanja kupca – vprašanje, katera sredstva bi morala biti na voljo kupcu, kadar mu je bilo dobavljeno blago, ki ni bilo v skladu s kupoprodajno pogodbo.
24. Kot kaže, in to ne le na podlagi stališč strank v obravnavanem postopku, se številne nacionalne zakonodaje držav članic na tem področju, ki v mnogo primerih pri njihovi uporabi v praksi sicer vodijo k podobnim posledicam in primerljivim ravnem pravnega varstva, dejansko med seboj pomembno razlikujejo – vsekakor v svojih tradicionalnih različicah, kakršne so bile pred uskladitvijo.(4) Te razlike se ne nanašajo le na elemente uporabljenih pravnih pojmov, pogojev in opredelitev, ampak tudi na splošnejši ravni, na strukturo sredstev, to je tako na obliko sredstev, predvidenih za kršitve pogodbe, na razmerje in hierarhijo med temi sredstvi ter vlogo odškodnine v tej strukturi ali v povezavi z njo, kot tudi na razmejitev med pogodbenimi in nepogodbenimi zahtevki, ki bi lahko nastali zaradi dobave blaga, ki ni v skladu s pogodbo.
25. Ko se pojavijo posamični problemi, povezani z neskladnostjo s pogodbo in z njenimi posledicami, kot je vprašanje odgovornosti prodajalca za stroške odstranitve blaga, neskladnega s pogodbo, ostajajo poleg tega, kot izhaja iz podatkov, ki jih je v obravnavani zadevi predložilo Bundesgerichtshof, v okviru samo enega pravnega sistema v pravni literaturi negotovosti in različna mnenja glede dejanskih pravic kupca in njihove pravne podlage.
26. Glede na povedano razpravljamo na ravni Evropske unije o vprašanju stroškov odstranitve blaga z napako s posebnega vidika varstva, ki ga potrošnikom daje Direktiva.
27. V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da je namen Direktive, kot je tudi navedeno v njeni uvodni izjavi 1 in je Sodišče pravilno poudarilo v sodbi Quelle, zagotoviti visoko raven varstva potrošnika.(5)
28. Po drugi strani je treba upoštevati, da Direktiva ne pomeni ukrepa najmanjše uskladitve vseh vidikov prodaje potrošniškega blaga, ampak le nekaterih. Zato se poskuša z Direktivo, kot izhaja iz njene uvodne izjave 6, približati nacionalno zakonodajo glede prodaje potrošniškega blaga, ki ni v skladu s pogodbo, ne da bi se poseglo v določbe in načela nacionalnega prava, ki urejajo pogodbeno in nepogodbeno odgovornost.
29. V teh okoliščinah in brez izrecne določbe v Direktivi v ta namen, je, kot kaže, edino legitimno vprašanje, ali naj bi odgovornost prodajalca kupcu za „neskladnost s pogodbo“, ki jo ureja Direktiva, vsebovala odgovornost za stroške, kot so stroški odstranitve blaga z napako, ki ga je zadevni potrošnik vgradil po dobavi, tako da lahko potrošnik v skladu s pravico do sredstva „zamenjave“ ali na podlagi druge določbe Direktive od prodajalca zahteva, naj nosi te stroške – stroške, ki bi se v več nacionalnih pravnih sistemih obravnavali kot vprašanje „posredne škode“ in ne kot samo vprašanje izpolnitve z napako.
30. Z vidika namena Direktive, da okrepi varstvo potrošnika, bi se zdelo, da je primeren odgovor na to vprašanje pritrdilen. Vendar pa ni tako preprosto. Kot v vsakem razvitem pravnem sistemu, ki ureja pravice in obveznosti kupca in prodajalca, ki nastanejo zaradi izpolnitve z napako, struktura sredstev iz Direktive ne more biti preprosto v korist le potrošniku ali le prodajalcu, ampak si mora prizadevati doseči pravično ravnotežje med njunimi interesi.(6)
31. Glede na navedeno je namen obeh vprašanj o razlagi člena 3 Direktive, s katerima želi predložitveno sodišče ugotovili, ali bi imel J. Wittmer kot potrošnik pravico zahtevati od prodajalca, naj nosi stroške odstranitve ploščic z napako, spornih v postopku v glavni stvari, v bistvu določiti, najprej, ali bi lahko prodajalec na podlagi Direktive, tudi če popravilo blaga z napako ni mogoče, zavrnil zamenjavo tega blaga z utemeljitvijo, da ta ni sorazmerna, in drugič, ali pravice, ki jih člen 3 Direktive daje potrošniku, zajemajo pravico, da zahteva povračilo stroškov odstranitve blaga z napako.
32. Zdi se mi bolj logično, da vprašanji, ki sta dejansko tesno prepleteni, preučim v obratnem vrstnem redu, to je da preučim najprej, ali pravice potrošnika iz člena 3 Direktive pri neskladnosti blaga s pogodbo zajemajo zahtevek, kakršen je tu sporen, in če jih, da kot drugo preučim, ali bi bil ta zahtevek pogojen s sorazmernostjo, kot navaja predložitveno sodišče.(7)
B – Ali potrošnik lahko zahteva od prodajalca, naj nosi stroške odstranitve blaga, ki ni v skladu s pogodbo (vprašanje 2)
33. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem ugotoviti, ali je treba določbe člena 3(2) in (3) Direktive razlagati tako, da lahko kupec ob vzpostavitvi skladnosti blaga s pogodbo z zamenjavo blaga od prodajalca zahteva povračilo stroškov odstranitve blaga, neskladnega s pogodbo, iz stvari, v katero ga je potrošnik vgradil v skladu z njegovo vrsto in namenom.
1. Bistvene trditve strank
34. V obravnavanem postopku so stališča predložile družba Weber, Komisija ter avstrijska, belgijska, nemška, poljska in španska vlada. Družba Weber, Komisija ter avstrijska in nemška vlada so bile tudi navzoče na obravnavi 25. februarja 2010.
35. Družba Weber ter avstrijska, belgijska in nemška vlada so zatrjevale, da bi se moralo na drugo vprašanje odgovoriti nikalno.
36. Družba Weber in nemška vlada v bistvu trdita, da naj bi bil prodajalec v primeru, kakršen je obravnavani, odgovoren, da dobavi blago, ki je skladno s prodajno pogodbo. Zato naj bi bil prodajalec pri neskladnosti blaga s pogodbo, ugotovljene ob dobavi, v skladu s členom 3(2) in (3) Direktive zavezan, da vzpostavi skladnost blaga z napako s pogodbo, to je da pri zamenjavi blaga, dobavi blago, skladno s pogodbo. Njegovih obveznosti naj ne bi bilo mogoče razširiti čez to, da bi, kot se uveljavlja v obravnavanem primeru, zajemale odstranitev blaga z napako, ki naj bi ga potrošnik po dobavi uporabil v skladu z njegovo voljo. V tem smislu naj bi prodajalec težko predvidel, kako bo potrošnik uporabil dobavljeno blago, tudi če bi bila uporaba v skladu z vrsto in namenom blaga, zato naj bi bili stroški odstranitve enakih proizvodov v vsakem posameznem primeru precej različni.
37. Poleg tega po njunem mnenju obveznost odstraniti blago z napako ali nositi ustrezne stroške ni razvidna niti iz besedila člena 3(2) in (3) Direktive, ki se nanaša na zamenjavo blaga z napako, niti iz dejstva, da bi morala biti v skladu s členom 3(3) in (4) Direktive zamenjava opravljena „neodplačno“ in „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“. Ti pogoji naj bi se nanašali predvsem na obveznost prodajalca, da ponovno dobavi blago brez napake, in naj jih ne bi bilo mogoče razlagati tako, kot da mu nalagajo dodatno obveznost nositi stroške odstranitve.
38. Ti stranki nazadnje poudarjata, da bi lahko potrošnik zaradi škode, ki mu je nastala zaradi uporabe – ali odstranitve – spornega blaga z napako, uveljavljal zahtevek na podlagi nacionalnih predpisov o pogodbeni ali nepogodbeni odgovornosti.
39. Avstrijska in belgijska vlada se tem trditvam v bistvu pridružujeta. Vendar pa belgijska vlada podrobneje navaja, da mora prodajalec nositi stroške prevoza blaga z napako.
40. Komisija ter poljska in španska vlada nasprotno navajajo, da mora prodajalec pri zamenjavi blaga, neskladnega s pogodbo, nositi tudi stroške odstranitve takega blaga, in zato predlagajo, naj se na drugo vprašanje odgovori pritrdilno.
41. Natančneje, Komisija meni, da se popravilo ali zamenjava blaga, do katerih je potrošnik upravičen na podlagi člena 3(3) Direktive, vedno nanašata na položaj in okolje, v katerih je blago, neskladno s pogodbo, ko se pojavi neskladnost. Iz tega bi izhajalo, da se mora blago, neskladno s pogodbo, če je bilo v drugo stvar vključeno na način, ki je v skladu z njegovo vrsto in namenom, zaradi tega položaja popraviti ali zamenjati. Zato bi se moralo z zamenjavo blaga kupca postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi mu bilo dobavljeno blago brez napak, kar pomeni, da bi se moralo blago, neskladno s pogodbo, če bi bilo potrebno, odstraniti in vgraditi blago brez napak. Tako razlago naj bi potrjevala tudi uporaba besede „zamenjava“ v členu 3(2) in (3) Direktive. Vendar pa je Komisija na obravnavi dopustila možnost, da za določitev obveznosti, ki nastanejo v povezavi s pravico do zamenjave blaga, ne bi bilo pomembno, da se mora zamenjava v skladu z določbami člena 3(3) in (4) Direktive opraviti neodplačno in brez precejšnjih neprijetnosti za potrošnika.
42. Čeprav se španska in poljska vlada sklicujeta prav na zadnjenavedeni določbi, imata v bistvu enako stališče kot Komisija.
2. Presoja
43. Na začetku moram povedati, da na podlagi dobesedne razlage člena 3(2) in (3) Direktive ni mogoče sklepati, ali pravica potrošnika do „zamenjave“ blaga, ki ni v skladu s pogodbo, zajema pravico, da ta od prodajalca zahteva, da tako blago odstrani ali nosi ustrezne stroške.
44. Čeprav bi se ustrezni pojmi v nekaterih jezikovnih različicah Direktive, kot sta angleška („replacement“) in francoska („remplacement“), načeloma lahko razumeli tako, da zajemajo tudi odstranitev blaga z napako, pa iz drugih različic, vključno z nemško („Ersatzlieferung“) in s slovaško („sa […] nahradí“), izhaja, da se v njih zagovarja nekoliko ožja opredelitev, ki se nanaša bolj na nadomestno dobavo oziroma dobavo nadomestnega blaga kot pa na celoten skupek dejanj, ki bi imel tehnično za posledico zamenjavo blaga z napako.
45. Vendar pa se v smiselni oziroma sistematični razlagi člena 3 Direktive po mojem mnenju bolj zagovarja razumevanje, da prodajalčeva odgovornost ne zajema stroškov odstranitve blaga, neskladnega s pogodbo.
46. V zvezi s tem člen 3(2) Direktive podrobno našteva sredstva, ki jih ima potrošnik na voljo proti prodajalcu pri neskladnosti s pogodbo, namreč popravilo, zamenjavo, znižanje kupnine ali odstop od pogodbe.
47. Natančneje, potrošnik lahko v skladu s strukturo sredstev iz Direktive zahteva od prodajalca najprej vzpostavitev skladnosti blaga z napako s pogodbo s sredstvi, usmerjenimi k izpolnitvi, to je s popravilom in z zamenjavo blaga. Tako se ponovno vzpostavijo izvorne vzajemne obveznosti iz prodajne pogodbe, potrošnik pa ohrani izpolnitev, dogovorjeno s pogodbo. Ker ta rešitev služi glavnemu interesu pogodbenih strank, ji je v skladu z Direktivo dana prednost pred znižanjem kupnine ali odstopom od pogodbe.(8)
48. Za zadnjenavedeni, podredni, sredstvi je značilna obojestranska odpoved koristim. Tako je ravnotežje interesov potrošnika in prodajalca, ki ga je prodajalčeva dobava z napako podrla, ponovno vzpostavljeno ali z ustreznim zmanjšanjem potrošnikovih obveznosti – znižanjem kupnine – ali z oprostitvijo obeh strank od obveznosti iz pogodbe, z odstopom od pogodbe.
49. Vsekakor lahko ugotovim, da so v obeh primerih potrošnikove pravice, kot jih razumem sam, načeloma omejene z obveznostmi, dogovorjenimi s prodajno pogodbo.
50. To stališče se potrdi, če se upošteva širši smisel člena 3 Direktive.
51. Zgoraj navedene potrošnikove pravice, določene v omenjeni določbi, opredeljujejo obseg – oziroma so posledica – prodajalčeve odgovornosti potrošniku, ki jo ta v skladu s členom 3(1) Direktive prevzame za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja ob dobavi blaga.
52. Taka opredelitev odgovornosti je očitno ponovitev opisa temeljne obveznosti prodajalca na podlagi kupoprodajne pogodbe iz člena 2(1) Direktive, kot dobave blaga potrošniku, ki je v skladu s prodajno pogodbo.
53. Iz zgoraj omenjenih določb izhaja, da potrošnikove pravice, določene v členu 3 Direktive, temeljijo na pojmu skladnost s pogodbo, zato jih je treba razlagati s sklicevanjem na pravice in obveznosti, kot so določene v izvirni prodajni pogodbi.
54. Z drugimi besedami, namen pravic, ki so potrošnikom dodeljene na podlagi člena 3 Direktive, je, da se odpravijo neskladnosti v primerjavi s tem, kar se je potrošniku izvorno dolgovalo na podlagi prodajne pogodbe, to je priskrbeti potrošniku blago brez napak.
55. Prodajalčeva odgovornost za izpolnitev z napako oziroma, natančneje, njegova odgovornost za napake blaga, za katere veljajo sredstva, ki jih Direktiva dodeljuje potrošniku in na podlagi katerih je prodajalec zavezan, da z neodplačnim popravilom ali zamenjavo ponovno vzpostavi (z zamudo) stanje, ki ga je izvorno dolgoval potrošniku, je treba po mojem mnenju razlikovati od morebitne odgovornosti – kot se predlaga v tej zadevi – za pozneje opravljeno delo ali ustrezne stroške, ki so nastali v zvezi z blagom, ki ni v skladu s pogodbo, in po dobavi, ki je navedena v členu 3(1) Direktive, ter po tem, ko ga je potrošnik uporabil.
56. Z zadnjenavedeno, širšo obliko odgovornosti bi bil prodajalec zavezan, kot je navedla Komisija, da potrošnika postavi v položaj, v katerem bi se znašel v določenem času po dobavi, če bi mu bilo dobavljeno blago brez napake; to bi v obravnavani zadevi pomenilo, da bi ga postavil v položaj, v katerem bi se ploščice z napako, ki jih je potrošnik položil po tleh, odstranile in bi se končno lahko položile nove ploščice brez napake. Taka odgovornost bi se, kot so navedle nekatere stranke, s tem razširila na dejstva in okoliščine, ki so nastale po prehodu tveganja na potrošnika ter so zato odvisne od njegove volje in zlasti od njegove uporabe zadevnega blaga.
57. Seveda si je mogoče predstavljati, da bi bil prodajalec odgovoren tudi za tako vrsto bolj posrednih posledic svoje izpolnitve z napako ali za škodo, ki iz nje izhaja, kar je pod določenimi pogoji na podlagi nacionalnih pravnih redov kot tudi na primer na podlagi člena 45 Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: CISG),(9) kot kaže, tudi dejansko izvedljivo.
58. Zato se lahko, kot je navedla nemška vlada, stroški, ki so potrošniku nastali zaradi odstranitve blaga z napako, povrnejo na podlagi nemškega odškodninskega prava, vendar pod veljavnimi pogoji, vključno s krivdo.
59. V zvezi z Direktivo moram glede navedenega najprej opozoriti, da njen sistem sredstev zaradi neskladnosti s pogodbo ne zajema nobenega odškodninskega zahtevka, kot ga na primer člen 45(1)(b) CISG ali člen 27 predloga Komisije za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o potrošnikovih pravicah.(10)
60. Kot drugo bi navedel, da je prav zato, ker delo in stroški, kakršni so sporni v tej zadevi, niso le posledica neskladnosti blaga s pogodbo, ampak tudi posledica dejanja, ki spada na področje odgovornosti potrošnika, v tem primeru polaganja ploščic z napako po tleh, odgovornost prodajalca za te stroške po navadi odvisna od določenih načel vzročnosti, predvidljivosti škode ali morda krivde in ugotovljena s sklicevanjem nanje.
61. Direktiva očitno niti enkrat ne omeni take vrste filtra ali mehanizma.
62. Prav mogoče je, da ima tako nalogo zaradi pogoja, po katerem se „uporabi blago v skladu z njegovo vrsto in namenom“, kot predlaga predložitveno sodišče in potrjuje Komisija. Kot sta opozorili družba Weber in nemška vlada, je navedena zasnova dejansko vendarle precej ohlapna, možnost, da se z njo določi odgovornost prodajalca in omogoči izračun njegovega tveganja, pa resnično omejena.
63. Čeprav se lahko razpon mogoče „normalne“ uporabe zelo definiranega in končanega blaga, kot je na primer računalnik ali miza, popolnoma opredeli in predvidi, je pri bolj preprostem blagu razpon mogoče „normalne“ uporabe večji. Če je blago bližje gradbenemu elementu ali surovemu materialu, so zato nameni, za katere se še vedno lahko uporabi v skladu z njegovo vrsto, številnejši in manj opredeljeni. Zato so lahko med stroški odstranitve enakega izdelka velike razlike.
64. Glede na zgornje navedbe menim, da pravice potrošnika, da lahko od prodajalca zahteva, naj odstrani blago z napako iz stvari, v katero ga je vgradil, ali naj nosi ustrezne stroške, ni mogoče razumeti v okviru pravice na podlagi člena 3(2) in (3) Direktive, da se z zamenjavo vzpostavi skladnost blaga z napako s pogodbo.
65. Menim tudi, da navedena ugotovitev ni v nasprotju z zahtevo po „neodplačnostjo“, ki je na podlagi člena od 3, od (2) do (4), Direktive povezana z dolžnostjo prodajalca, da z zamenjavo vzpostavi skladnost blaga s pogodbo. Ta zahteva opredeljuje pogoje, pod katerimi mora prodajalec ponuditi in izvesti vzpostavitev skladnosti s pogodbo, ki jo dolguje potrošniku, in sicer neodplačno, vendar ne more bistveno razširiti obstoječega sredstva. Podobno pogoj „brez precejšnjih neprijetnosti“ iz člena 3(3), tretji pododstavek, Direktive opredeljuje, način, na kateri se mora opraviti vzpostavitev skladnosti s pogodbo, in ne kakšna je njena vsebinska posledica.
66. V zvezi s tem je treba nazadnje obravnavano zadevo razlikovati od sodbe Quelle, v kateri je Sodišče ugotovilo, da zahteva po „neodplačnosti“ preprečuje kakršno koli finančno zahtevo prodajalca v okviru izvršitve njegove obveznosti uskladitve blaga s pogodbo.(11) Zato je na podlagi nadaljnjih razlogov sklenilo, da Direktiva nasprotuje zakonodaji, ki prodajalcu, ki je prodal blago z napako, omogoča, da lahko od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo tega blaga do njegove zamenjave. Obravnavana zadeva se ne nanaša na finančni zahtevek prodajalca proti potrošniku v povezavi z zamenjavo, ampak, nasprotno, na vprašanje, ali lahko potrošnik od prodajalca zahteva, naj kot sestavni del vzpostavitve skladnosti blaga z napako s pogodbo po neodplačni dobavi novega blaga brez napake odstrani blago z napako ali povrne ustrezne stroške.
67. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da bi se moralo na drugo predloženo vprašanje odgovoriti tako, da pravice potrošnika, določene s členom 3(2) in (3) Direktive, pri vzpostavitvi skladnosti blaga s pogodbo z zamenjavo ne zajemajo pravice, da lahko od prodajalca zahteva povrnitev stroškov odstranitve blaga, neskladnega s pogodbo, iz stvari, v katero ga je potrošnik vgradil v skladu z njegovo vrsto in namenom.
C – Pogoj sorazmernosti (prvo vprašanje)
68. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko prodajalec, ki je prodal potrošniško blago, neskladno s pogodbo, če naj popravilo blaga z napako ne bi bilo mogoče, zavrne drugo sredstvo zamenjave blaga, ki ga je izbral potrošnik, če sredstvo ne bi bilo sorazmerno zato, ker v primerjavi z vrednostjo blaga brez napake in pomena neskladja s pogodbo nalaga prodajalcu nesprejemljive stroške.
69. Vprašanje se v obravnavani zadevi ne postavi, če potrošnik, kot predlagam, v okviru svoje pravice do zamenjave blaga z napako ne more od prodajalca zahtevati, naj nosi stroške odstranitve blaga z napako, kakršni so sporni v tej zadevi. Kljub temu bom vprašanje obravnaval, vendar v celoti podredno, če bi Sodišče sklenilo drugače ali se odločilo, da na vprašanja odgovori v vrstnem redu, kot ga je predlagalo predložitveno sodišče.
1. Bistvene trditve strank
70. Družba Weber – ki je poleg tega zatrjevala, da prvo vprašanje ni dopustno – ter nemška in avstrijska vlada menijo, da lahko prodajalec blaga, neskladnega s pogodbo, v skladu s členom 3 Direktive tudi v primeru, kakršen je obravnavani, če naj drugo sredstvo ne bi bilo mogoče, zavrne sredstvo, ki ga je zahteval potrošnik, če to sredstvo ne bi bilo sorazmerno zato, ker v primerjavi z vrednostjo blaga, dobavljenega v skladu s pogodbo, nalaga prodajalcu nesprejemljive stroške, in da bi se moralo zato na prvo vprašanje odgovoriti nikalno.
71. Navedene stranke na podlagi le rahlo različnih trditev menijo, da to razlago utemeljujejo besedilo, sistem in zlasti namen Direktive, s katero naj bi se prizadevalo doseči ravnovesje med interesi potrošnika in interesi prodajalca. V bistvenem povzemajo pojem relativne sorazmernosti, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, in navajajo, da naj bi bile obveznosti prodajalca iz člena 3 Direktive vedno – celo v primerih, v katerih naj sredstvo, določeno v členu 3(3) Direktive, ne bi bilo mogoče – pogojene s pogojem sorazmernosti, zato prodajalca ni mogoče zavezati, da blago z napako zamenja, če bi mu to povzročilo popolnoma nesprejemljive stroške.
72. V tem smislu družba Weber ter nemška in avstrijska vlada v bistvu soglašajo, da naj bi se člen 3(3), drugi pododstavek, Direktive – kot tudi njena uvodna izjava 11 – nanašal sicer očitno le na eno, v primerjavi z drugim sredstvom nesorazmerno sredstvo, vendar bi se moralo merilo, določeno s to določbo, razumeti kot splošno merilo in kot merilo, ki ureja tudi primere, kakršen je obravnavani, v katerih naj bi bilo mogoče le eno sredstvo. Družba Weber v tem okviru natančneje opredeljuje, da naj bi se pojem nemogočega iz člena 3(3), prvi pododstavek, Direktive razlagal tako, da zajema tudi primere, v katerih ni (absolutne) sorazmernosti. Po mnenju avstrijske vlade bi se v okoliščinah obravnavane zadeve zamenjava lahko štela za nemogočo v smislu omenjene določbe zato, ker ploščic ne bi bilo mogoče odstraniti in vrniti, ne da bi se pri tem uničile.
73. Kot navajajo omenjene stranke, naj bi imel poleg tega potrošnik v zadevi, kakršna je obravnavana, v kateri sredstva, predvidena v členu 3(3) Direktive, ne bi bila mogoča ali sorazmerna, zadostno varstvo na podlagi Direktive, saj bi lahko na podlagi člena 3(5) Direktive zahteval ustrezno zmanjšanje kupnine ali odstopil od pogodbe.
74. Končno še poudarjajo, da pravice in obveznosti iz Direktive, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 6, nikakor ne posegajo v določbe in načela nacionalnega prava glede pogodbene in nepogodbene odgovornosti, na podlagi katerih bi potrošnik lahko zahteval povrnitev škode.
75. Nasprotno Komisija ter belgijska, poljska in španska vlada v bistvenem navajajo, da preizkus sorazmernosti velja le glede izbire med sredstvoma, predvidenima v členu 3(3) Direktive, zato njegova posledica ne more biti znižanje kupnine ali odpoved pogodbe kot podredni sredstvi, predvideni v členu 3(5) Direktive. Zato predlagajo, naj se na prvo vprašanje odgovori pritrdilno.
76. Zlasti Komisija meni, da navedena rešitev izhaja najprej iz besedila člena 3(3), drugi pododstavek, Direktive in njene uvodne izjave 11. Poleg tega naj bi imela izpolnitev pogodbe v skladu s sistemom iz člena 3 Direktive prednost pred znižanjem kupnine ali odpovedjo, zato bi se moralo sklicevanje na sorazmernost v tem členu razlagati ozko. Vendar pa Komisija ne zanika, da bi v posebnih primerih, v katerih edino mogoče in zahtevano sredstvo še posebej ne bi bilo sorazmerno glede na interes potrošnika do uresničitve sredstva, lahko šlo za primer nemožnosti v smislu člena 3(3), prvi pododstavek, Direktive.
77. Belgijska, poljska in španska vlada se s trditvami Komisije v bistvenem strinjajo in menijo, da bi bilo v nasprotju s pravicami in z visoko ravnjo varstva, ki naj bi se nameravala z Direktivo zagotoviti potrošnikom, če bi prodajalec lahko zavrnil edino mogoče sredstvo zato, ker bi mu lahko nastali čezmerni stroški.
2. Presoja
78. Kot sem opozoril zgoraj,(12) Direktiva določa hierarhijo v strukturi sredstev, ki jih predvideva, ker daje prednost popravilu in zamenjavi, to je sredstvoma, s katerima potrošnik doseže izpolnitev, dogovorjeno s pogodbo, pred znižanjem kupnine in odstopom od pogodbe, to je sredstvoma, s katerima se pravice in obveznosti, ki so bile prvotno dogovorjene, spremenijo, ustrezno stopnji neskladnosti s pogodbo, ali v celoti odpravijo.
79. Potrošnik lahko v skladu s členom 3(3), prvi pododstavek, Direktive od prodajalca „najprej“ zahteva vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo s popravilom ali z zamenjavo. Pozneje, kot je razvidno iz člena 3(5) Direktive, sta sredstvi znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe potrošniku na voljo, če „ni upravičen niti do popravila niti do zamenjave“ ali če prodajalec takega sredstva ni uporabil v razumnem roku ali brez precejšnjih neprijetnosti za potrošnika.
80. V zvezi s tem je potrošnik, kot je razvidno iz člena 3(3), prvi pododstavek, Direktive, upravičen do sredstev, usmerjenih k izpolnitvi, to je popravila in zamenjave blaga, „razen če je to nemogoče ali nesorazmerno“.
81. Po mojem mnenju je iz navedene določbe jasno razvidno, da ta pogoj velja za vsako sredstvo na „primarni ravni“, tako da mora biti sredstvo – neodvisno od tega, ali je potrošnik izbral popravilo ali zamenjavo – v obeh primerih mogoče in sorazmerno, saj lahko prodajalec sicer zavrne primarni sredstvi in se potrošnikova izbira omeji na zmanjšanje kupnine ali odstop od pogodbe.
82. Iz besedila člena 3(3), drugi pododstavek, Direktive, po katerem se sorazmernost sredstva določa v primerjavi z „drugim sredstvom“, naj bi bilo razvidno, da se zahteva po sorazmernosti nanaša le na izbiro med obema primarnima sredstvoma in ne na izbiro med tema sredstvoma ter zmanjšanjem kupnine in odstopom od pogodbe.
83. Navedena razlaga vendarle ni prepričljiva in bi se jo moralo zavrniti, in to ne le z vidika zgoraj navedenih določb člena 3(3), prvi pododstavek, Direktive.
84. Če bi se v skladu z navedeno razlago Direktivo dejansko razlagalo tako, da bi potrošnik v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ko je mogoče eno od obeh primarnih sredstev, navedenih v členu 3(3) Direktive, lahko izbral drugo sredstvo, ne glede na to, ali je sredstvo sorazmerno, bi bila uporaba podrednih sredstev znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe na podlagi člena 3(5), prva alinea, Direktive očitno zelo omejena, in sicer na primere, v katerih ne bi bila mogoča ne popravilo ne zamenjava.
85. Po mojem mnenju bi taka razlaga neupravičeno zanemarila interes prodajalca in ne bi vzpostavila pravičnega ravnotežja med interesi prodajalca in interesi potrošnika.(13) Da taka razlaga ne more vzdržati, ne da bi vodila do nesprejemljivih primerov nepravične strogosti za prodajalca, je posredno priznala tudi Komisija, ko je navedla, da so izjeme mogoče le v izrednih primerih močnih nesorazmernosti.
86. V zvezi s tem je treba poleg tega opozoriti, da je Sodišče priznalo, da so na podlagi Direktive finančni interesi prodajalca med drugim zaščiteni že s tem, da lahko v skladu s členom 3(3), drugi pododstavek, Direktive odkloni zamenjavo blaga, če bi se tako sredstvo izkazalo za nesorazmerno, ker bi mu povzročilo nesprejemljive stroške.(14)
87. Končno je treba opozoriti, da glede odločitve, ali sredstvo povzroča nesprejemljive stroške prodajalcu in ali se mora zato šteti za nesorazmerno, dejavniki, ki jih je treba upoštevati v smislu (absolutne) nesorazmernosti, ki jo opisuje predložitveno sodišče, v bistvenem izražajo tiste, navedene v členu 3(3), drugi pododstavek, Direktive.
88. Glede na zgoraj navedeno bi bilo treba na prvo vprašanje, ki ga je predložilo Bundesgerichtshof, odgovoriti tako, da člena 3(3), prvi in drugi pododstavek, Direktive ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko prodajalec, ki je prodal potrošniško blago, neskladno s pogodbo, če popravilo blaga z napako ni mogoče, zavrne drugo sredstvo zamenjave blaga, ki ga je izbral potrošnik, če sredstvo ne bi bilo sorazmerno zato, ker v primerjavi z vrednostjo blaga brez napake in pomena neskladja s pogodbo nalaga prodajalcu nesprejemljive stroške.
V – Predlog
89. Zato predlagam, naj Sodišče na predloženi vprašanji odgovori:
– Pravice potrošnika, določene s členom 3(2) in (3) Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, pri vzpostavitvi skladnosti blaga s pogodbo z zamenjavo ne zajemajo pravice, da se od prodajalca zahteva povrnitev stroškov odstranitve blaga, neskladnega s pogodbo, iz stvari, v katero ga je potrošnik vgradil v skladu z njegovo vrsto in namenom.
– Člen 3(3), prvi in drugi pododstavek, Direktive 1999/44/ES se mora razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko prodajalec, ki je prodal potrošniško blago, neskladno s pogodbo, če popravilo blaga z napako ni mogoče, zavrne drugo sredstvo zamenjave blaga, ki ga je izbral potrošnik, če sredstvo ne bi bilo sorazmerno zato, ker v primerjavi z vrednostjo blaga brez napake in pomena neskladja s pogodbo nalaga prodajalcu nesprejemljive stroške.
1 – Jezik izvirnika: angleščina.
2 – UL L 171, str. 12.
3 – Zadeva Ingrid Putz, ki še poteka pred Sodiščem.
4 – V zvezi s tem glej tudi predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o prodaji potrošniškega blaga in z njim povezanimi garancijami (COM(95) 520 konč. – COD 96/0161, UL 1996, C 307, str. 8), obrazložitveni memorandum v I.A.4.
5 – V tem smislu glej sodbo z dne 17. aprila 2008 v zadevi Quelle (C‑404/06, ZOdl., str. I‑2685, točki 30 in 36).
6 – Glede varstva, ki je na podlagi Direktive dano tudi finančnim interesom prodajalca, glej v opombi 5 navedeno sodbo Quelle, točka 42.
7 – Posledica medsebojnega prepletanja teh dveh vidikov je načeloma več možnosti glede morebitnih obveznosti prodajalca, da plača odstranitev blaga z napako.
8 – Da Direktiva nalaga tako hierarhijo, izhaja iz besedila člena 3(3) Direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 11. Glej tudi v opombi 5 navedeno sodbo Quelle, točka 27.
9 – Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga je bila sprejeta 11. aprila 1980 in je začela veljati 1. januarja 1988.
10 – COM(2008) 614 konč. – COD 2008/0196.
11 – Navedena v opombi 5, točka 34.
12 – Glej točko 47 zgoraj.
13 – V zvezi s tem glej tudi moje pojasnilo, točka 30 zgoraj.
14 – V zvezi s tem glej v opombi 5 navedeno sodbo Quelle, točka 42.
Full & Egal Universal Law Academy
Mahkeme: Avrupa Adalet Divanı
Karar Tarihi: 18.05.2010
EUR-Lex - 62009CC0065 - SL
Karar Dilini Çevir: