Zadeva C-304/01

Kraljevina Španija

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Skupna ribiška politika – Uredba (ES) št. 1162/2001 – Obnovitev staleža osliča – Nadzor dejavnosti ribiških plovil – Izbira pravne podlage – Načelo prepovedi diskriminacije – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1. Ribištvo – Ohranitev morskih virov – Uredba št. 3760/92 – Pristojnost, prenesena na Komisijo – Pomen

(Uredba Sveta 3760/92, člen 15(1))

2. Ribištvo – Ohranitev morskih virov – Ukrepi za obnovitev staleža osličev – Sodni nadzor – Omejitve

(Uredba Komisije 1162/2001)

3. Ribištvo – Ohranitev morskih virov – Ukrepi za obnovitev staleža osličev – Odstop, omejen na majhna plovila – Kršitev načela prepovedi diskriminacije – Odsotnost

(Uredba Komisije 1162/2001, člen 2(2))

4. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Pomen

(Člen 253 ES)

1. Glede na cilje Uredbe št. 3760/92 o vzpostavitvi sistema Skupnosti na področju ribištva in ribogojstva, ki v drugi uvodni izjavi skuša zagotoviti razumno in odgovorno izkoriščanje živih vodnih virov in ribogojstva s priznavanjem, med drugim, tako interesa ribiškega sektorja za zagotovitev svojega dolgoročnega razvoja kot tudi gospodarskih in socialnih pogojev ter interesa potrošnikov, ni razlogov za ozko razlago člena 15(1) te uredbe, na podlagi katere je Svet pristojnost za sprejetje potrebnih ukrepov ob resnih in nepričakovanih motnjah, ki utegnejo ogroziti ohranjanje virov, prenesel na Komisijo.

Čeprav je iz pogojev, ki jih je Svet določil za Komisijo glede izvajanja pristojnosti, in iz osemnajste uvodne izjave Uredbe št. 3760/92 razvidno, da mora Komisija potrebne ukrepe sprejeti nemudoma, člen 15 te uredbe za izvajanje te pristojnost vseeno ne določa posebnega pogoja nujnosti. Ta člen v primeru, ko država članica ni vložila predloga na Komisijo, niti ne predpisuje natančnega roka, v katerem bi Komisija morala delovati, da ne bi izgubila pristojnosti. Poleg tega iz zgoraj navedene uredbe ne izhaja, da bi zakonodajalec Skupnosti hotel omejiti ta prenos pristojnosti na Komisijo tako, da ta ne bi mogla več delovati, če bi Svet sam lahko sprejel potrebne ukrepe.

(Glej točki 19 in 20.)

2. Komisija ima široko pooblastilo za odločanje v položajih, kar pomeni, da je treba presoditi tako zapleteni položaj kot tudi vrsto ali obseg ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Tako se mora Sodišče pri nadzoru izvajanja tega pooblastila omejiti na preizkus, ali je podana očitna kršitev ali zloraba pooblastil oziroma ali je zadevni organ očitno prekoračil meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

Glede tega je Komisija s tem, ko se je odločila za sprejetje ukrepov, in to ne za prepoved lovljenja osliča ali prepoved dostopa ribiškim plovilom na določena označena geografska območja, ampak samo za omejitev števila dovoljenih ulovov in povečanje mrežnega očesa za mreže, ki se za to uporabljajo, v celoti upoštevala potrebo po primerni zaščiti živih vodnih virov in ribogojstva ter interes ribiškega sektorja, da se zagotovi njegov dolgoročni razvoj. Tako bi lahko popolna prepoved ribolova povzročila veliko škodljivejše posledice, ne samo za ribiče, ki lovijo osliča, ampak tudi za ribiče, ki lovijo druge vrste, pri čemer lov osliča tradicionalno spada v mešano ribištvo.

(Glej točki 23 in 24.)

3. Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno.

Odstop v korist krajših plovil, določen v členu 2(2) Uredbe št. 1162/2001 o ukrepih za obnovitev staleža osličev v ICES podobmočjih III, IV, V, VI in VII ter ICES divizijah VIII a, b, d, e in povezanih pogojih za nadzor aktivnosti ribiških plovil, v skladu s katero pogoji iz odstavka 1 tega člena o ulovu osliča na krovu plovil z vlečnim orodjem, ki ima mrežna očesa, velika od 55 mm do 99 mm, ne veljajo za plovila skupne dolžine manj kot 12 metrov, ki se vrnejo v pristanišče v roku 24 ur od zadnjega izplutja, se ne more šteti za diskriminacijo med temi plovili in plovili, ki presegajo to dolžino. Majhna plovila so namreč objektivno v različnem položaju kot druga plovila. Tako so po eni strani njihove možnosti ribolova nujno omejene na obalna območja, ker majhna plovila v nasprotju s plovili večje velikosti ali tonaže ne morejo dostopati na ribolovna območja na odprtem morju. Po drugi strani se dejavnost slednjih opredeljuje kot „oportunistična“, saj lovijo vrste rib, prisotne na območjih, ki jih preplujejo, in se njihova dejavnost praviloma ne osredotoča na eno vrsto rib.

(Glej točke 31, 33 in 34.)

4. Čeprav mora biti obrazložitev, kot jo zahteva člen 253 ES, prilagojena zadevnemu aktu in mora jasno in nedvoumno podati sklepanje institucije, ki ga izdaja, da se zainteresirani lahko seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa in da pristojna sodna oblast izvaja nadzor, se nasprotno ne zahteva, da naj ta obrazložitev podrobneje navede vse upoštevne dejanske in pravne elemente. Tako je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam iz navedenega člena, presojati ne samo glede na ta akt, ampak celoto pravnih predpisov, ki urejajo obravnavano področje. Toliko bolj, kadar so bile države članice intenzivno vključene v postopek nastajanja spornega akta in so torej poznale razloge, ki so podlaga za ta akt.

Poleg tega je obseg obvezne obrazložitve odvisen od zadevnega akta in glede splošnih aktov se obrazložitev lahko omeji po eni strani na navedbo celotnega položaja, ki je privedel do njegovega sprejetja, in po drugi strani splošnih ciljev, ki se z njim skušajo doseči. Pretirano bi bilo zahtevati posebno obrazložitev različnih izvedenih tehničnih izbir, če izpodbijani akt podaja bistveni cilj, ki ga želijo doseči institucije.

(Glej točki 50 in 51.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 9. septembra 2004(*)

„Skupna ribiška politika – Uredba (ES) št. 1162/2001 – Obnovitev staleža osliča – Nadzor aktivnosti ribiških plovil – Izbira pravne podlage – Načelo prepovedi diskriminacije – Obveznost obrazložitve“

V zadevi C-304/01,

zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, vložene 2. avgusta 2001,

Kraljevina Španija, ki jo je sprva zastopala R. Silva de Lapuerta, nato N. Díaz Abad, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata T. van Rijn in S. Pardo Quintillán, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat)

v sestavi C. W. A. Timmermans (poročevalec), predsednik senata, C. Gulmann, J.-P. Puissochet in J. N. Cunha Rodrigues, sodniki, N. Colneric, sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: M. Múgica Arzamendi, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. oktobra 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 18. novembra 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1 Kraljevina Španija s to tožbo predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 1162/2001 z dne 14. junija 2001 o ukrepih za obnovitev staleža osličev v ICES podobmočjih III, IV, V, VI in VII ter ICES divizijah VIII a, b, d, e in povezanih pogojih za nadzor aktivnosti ribiških plovil (UL L 159, str. 4, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

Pravni okvir

Uredba (EGS) št. 3760/92

2 Člen 2(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3760/92 z dne 20. decembra 1992 o vzpostavitvi sistema Skupnosti na področju ribištva in ribogojstva (UL L 389, str. 1), ki je veljala na dan vložitve te tožbe, je določal:

„Glede dejavnosti izkoriščanja so glavni cilji skupne ribiške politike ščititi in ohranjati razpoložljive in dostopne žive morske vodne vire, in poskrbeti za razumno in odgovorno izkoriščanje na trajnostni podlagi, ob ustreznih gospodarskih in socialnih pogojih za sektor, ob upoštevanju posledic za morski ekosistem, in še posebej upoštevajoč potrebe vseh, proizvajalcev in potrošnikov.

V ta namen je bil ustanovljen sistem Skupnosti za upravljanje aktivnosti pri izkoriščanju, ki mora omogočati doseganje trajnega ravnovesja med viri in izkoriščanjem v različnih ribolovnih območjih.“

3 Kot izhaja iz Uredbe št. 3760/92, Svet Evropske unije sprejme glavna podrobna pravila tega sistema, razen če določbe ne določajo drugače, po postopku, ki ga predpisuje člen 43 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 37 ES). Vseeno lahko Komisija pod določenimi pogoji sprejme nujne ukrepe.

4 Tako iz osemnajste uvodne izjave zgoraj navedene uredbe izhaja, da „bi bilo treba sprejeti postopek za sprejetje nujnih ukrepov v primeru resnih motenj, ki bi utegnile ogroziti cilje ohranitve virov“.

5 Glede tega člen 15 Uredbe št. 3760/92 določa:

„1. V primeru resnih in nepredvidljivih motenj, ki utegnejo ogroziti ohranjanje virov, Komisija na zahtevo države članice ali na svojo pobudo sprejme potrebne ukrepe, ki ne smejo trajati več kot šest mesecev, in o katerih obvesti države članice in Evropski parlament ter začnejo veljati takoj.

2. Če Komisija prejme zahtevo države članice, o tem odloči v roku desetih delovnih dni.

3. Države članice lahko predložijo Svetu odločbo, ki jo je Komisija sprejela skladno z odstavkom 1, v roku deset dni po prejemu obvestila o odločbi.

4. Svet lahko s kvalificirano večino v roku enega meseca sprejme drugačno odločbo.“

Izpodbijana uredba

6 Izpodbijana uredba je bila sprejeta na podlagi člena 15 Uredbe št. 3760/92. To sprejetje je sledilo opozorilom Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (v nadaljevanju: ICES) iz novembra 2000 o ogroženosti severnega staleža osliča in seje Sveta za ribištvo 14. in 15. decembra 2000, v okviru katere sta Svet in Komisija ugotovila, da je nujno uvesti načrt za obnovitev omenjenega staleža.

7 Kot izhaja iz četrte uvodne izjave izpodbijane uredbe, je njen cilj, da se „zmanjša ulov nedoraslega osliča tako, da se določi splošno povečanje mrežnega očesa pri vlečnih mrežah za ulov osliča […], da se določijo geografska območja, kjer se v obilju nahajajo mladi osliči, in se predpiše, da je ribolov z vlečnimi mrežami v teh območjih možen samo, če imajo mreže veliko mrežno oko, [ter da] se določijo dodatni pogoji in zagotovi zmanjšanje ulova nedoraslih osličev z vlečno mrežo z gredjo.“

8 V tem pogledu člen 2 izpodbijane uredbe določa:

„1. Ne glede na pogoje iz člena 4(4) in člena 15 Uredbe (ES) št. 850/98 ulov osliča (Merluccius merluccius) na krovu plovil z vlečnim orodjem, ki imajo mrežna očesa od 55 mm do 99 mm, ne sme presegati 20 % teže skupnega ulova morskih organizmov, obdržanih na krovu.

2. Pogoji iz odstavka 1 ne veljajo za plovila skupne dolžine manj kot 12 metrov, ki se vrnejo v pristanišče v roku 24 ur od zadnjega izplutja.“

9 Členi od 3 do 5 izpodbijane uredbe navajajo dodatna pravila za mrežno oko za vreče in mreže, ki se uporabljajo na območjih, za katera velja ta uredba, in za razdelitev geografskih območij, ki so posebej zaščitena zaradi obilice nedoraslega osliča, medtem ko členi od 6 do 13 zgoraj navedene uredbe zajemajo določene predpise za zagotovitev, po eni strani, zanesljivih podatkov o ulovu in iztovoru osliča ter, po drugi strani, spoštovanje tako izdanih ukrepov za ohranitev. Med slednje sodi med drugim predpis o prisotnosti opazovalcev na krovu ribiških plovil Skupnosti, ki plujejo pod zastavo države članice. in predpis o obveznosti iztovarjanja ulova osličev v za to določenih pristaniščih.

Dejansko stanje in tožbeni razlogi

10 Kraljevina Španija je uporabila možnost, ki ji jo daje člen 15(3) Uredbe št. 3760/92, in z dopisom z dne 21. junija 2001 Svetu predložila predlog za spremembo izpodbijane uredbe. S tem predlogom, ki temelji na domnevni diskriminatornosti odstopanja, ki ga predpisuje člen 2(2) zgoraj navedene uredbe, naj bi se ta določba preprosto odpravila, zato da bi se dali enaki pogoji za ribolov vsem plovilom, ki lovijo z vlečno mrežo, ne glede na dolžino in trajanje izplutja.

11 Španski predlog je najprej preučila delovna skupina Sveta „Notranja ribiška politika“ na sestanku 28. junija 2001, nato Odbor stalnih predstavnikov na naslednjem sestanku 11. julija, končno pa jo je 20. julija 2001 zavrnil Svet, potem ko ga ni podprla nobena druga država članica.

12 Kraljevina Španija, ki je menila, da je ta zavrnitev škodovala njenim interesom, je vložila to tožbo, v kateri uveljavlja tri tožbene razloge, in sicer napačno pravno podlago in nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane Uredbe, kršitev načela prepovedi diskriminacije ter pomanjkanje obrazložitve te uredbe.

Tožba

Prvi tožbeni razlog

13 Kraljevina Španija s prvim tožbenim razlogom v bistvu izpodbija pristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane uredbe. Tako člen 15(1) Uredbe št. 3760/92 – ki je pravna podlaga za izpodbijano uredbo – po mnenju španske vlade Komisiji podeljuje omejeno normativno pristojnost, ki jo ta institucija lahko izvaja le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta določba, to je predvsem v primeru resnih in nepričakovanih preobratov, ki lahko ogrozijo ohranitev virov, da so ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, potrebni, in da je veljavnost teh ukrepov omejena na šest mesecev. V tem primeru naj torej dva od teh pogojev ne bi bila izpolnjena. Čeprav španska vlada ne izpodbija kritičnega stanja staleža osliča, vseeno navaja, da nujni ukrepi, sprejeti z izpodbijano uredbo (v nadalj